»Zakaj sodobne zgradbe? Razkrivajo širšo paleto človeškega potenciala kot stavbe prejšnjih zgodovinskih obdobij. Šele ob vstopu v moderno dobo so ljudje začeli zavestno razmišljati o tem, kaj notranjost ločuje od zunanjosti. Prav tako je funkcionalna kakovost zgradb, ki vpliva tako na njihovo notranjščino kot zunanjščino, postala neločljivo povezana s človeškim posegom.«
»Eno od splošnih pravil pri opazovanju krajine je, da k njej pristopimo s širšega vidika kot dela celostne geografije Japonske. S tem se zavemo, da gre za deželo številnih gora, z obiljem blago valovite pokrajine, ki se čez dolgo otočje razteza od severa proti jugu, da ima večina območij milo, vlažno podnebje s spreminjajočimi se letnimi časi. Še pomembnejše je, da pogosto utrpi naravne nesreče, različne ujme, kot so potresi, vulkanski izbruhi, cunamiji, tajfuni, hudi nalivi, močno sneženje, poplave in plazovi. Drugače rečeno, Japonska se kot država nikoli ne bi uspešno razvila brez umetne melioracije in intenzivnega izkoristka omejene danosti ravnin, na katerih lahko nastanejo mesta, ter spoprijemanja s stalno nevarnostjo naravnih nesreč.«
»Grajena okolja so prostori, ki nastanejo, ko določene poseljene kraje obravnavamo kohezivno tako v smislu časa kot prostora. Naj povem natančneje: časovni razpon lahko obsega od enega do desetih ali celo stotih let. Prostor lahko zajema hišo, zgradbo, park ali polje. V okviru grajenega okolja se ta 'priročnik' osredotoča na prostore, globoko povezane z Japonsko kot narodom in njegovim ozemljem.«
